It´s so l0v€ly, when it´s SuNnY!

Tako dolgo že nisem pisala sem gor, da sem že pozabila, kakšen je občutek izlivanja misli in dogajanja direktno na blog. Skratka, danes sem imela super duper dan,...sem prav morala deliti to s svojim online not really dnevnikom! Pa še slučajno sem pobožala tipko, da je skočila ta stran pred moje oči
Zjutraj sem si naredila svetovno kavo z mlekom, ki je bolj kot ne moj zajtrk. Kot vedno sem z rahlo zamudo prijadrala na faks in se pridno vsedla v zadnjo klop ter delila srečnost, kot je rekel sam profesor ). Prislužila sem si plus, očitno je filozofija moja vrlina ). Nato sem po hitrem postopku šibala na krvodajalsko, kjer me je presenetil in močno razveselil pogled na vsebnost hemoglobina v moji krvi. 140!!! Super! Zadnjič so me skoraj zavrnili, zdaj pa ga imam več kot dovolj! Čičerika in tuna delujeta...pa oreščki seveda!
Nato sem šibala na kosilo, od tam pa v montažo, kjer smo pripravljali, urejali in snemali prispevek za Univerzo. Montaža, mikrofoni,kamere, ekrani...mmmm i love it! Zdajle pa švig pod tuš in do centra, kjer se dobimo s sošolčki. Prijeten zaključek večera me čaka! juhej! Lp!

Vzpon

Vrh gore snežnobel kipi v nebo.
Meglica tik pod njim je diadem.
Za mano, pod višavjem, koder grem,
vse bolj se manjša vse, kar zre oko.

Prav tam v daljavi, v zvitih jarkih rek
že vse medli od senc in od meglic;
brezšumno je in moj zategli klic,
vse bolj zgubljen, ne vrne se v odjek.

In misel, ki počije tam in tod,
vse bolj medlo spominja se oblik
in zvokov sredi daljnih lis in pik,
ki ve, da skoznje me je vedla pot.

In vse, kar je prešlo kot brez sledu,
je zame vse bolj mrtvo, brez moči:
res je še tam, a le kot del poti
in le predhodje tega, da sem tu.

Kar pa res šteje, je ta slani znoj
in kamen, ki spotaknem se nad njim,
in lilast cvet, ki vanj se zastrmim,
in pa morda ta gora pred menoj.

Ta gora, ki sem si jo vzel za cilj,
ki vrh vse bolj zastira ji oblak,
ki vzpon tja k njej mi že šibi korak
in srka kri iz prenapetih žil,

ker to kar je za mano, me uči,
da pot, ki zdaj jo hodim, že čez čas
dobila bo nem, omrtvel izraz
kot vse, kar daleč spodaj že leži;

ker vem, da vrh, četudi stopim nanj,
rodil bo srečo le za kratek hip,
saj ko se v žilah umiri utrip,
bo s koncem hoje tudi konec sanj;

saj tam nad vrhom je le še nebo,
jaz pa pod njim obstal bom ves težak -
kako naj višje stopi mi korak,
ko pade noč in zvezde se prižgo?

Vrh gore je bel kažipot očem
In jasen dan žari od vsepovsod
in sreča je, da je pred mano pot,
in to da vem, da slast je v tem, da grem.

In je šel...
...mimo izpit in še dva naslednji teden, potem pa zaslužene počitnice! Po izpitu, ki je potekal istočasno kot nogometna tekma, smo na trgu spremljali zadnje minute tekme, nato pa smo švignili na pomol.

In je šla...
...cimra. V bistvu je bila na pomolu najina poslovilna žurka. Danes odhaja na Korziko, nato pa ostaja v Kopru, jaz pa se selim nazaj na gorenjski konec. Seliva se iz stanovanja, kjer sva preživeli 2 leti študentskega življenja, kjer so pretekle salve smeha, kjer so se vršile drame, norosti. Pogrešala bom ta prostor! V zadnjem leto ali bolj mesecih sem se resnično navezala na Koper in lagodno življenje ob morju. Verjetno zato preživljam že tretji teden tu . Sama se selim v torek...

In je šel...
...mimo čas in jaz sem jaz. In včerajšnja izjava, ki mi je dala misliti:
M:Hvala, ker si...
N:Ker sem kaj?
M:Ker si kar si.

Par besed. Tako preprostih, a relavantnih.

P.S. I knew it! When Im trying not to mess with things like that...it happens. I explained the whole situation, and () understood it at that time. But today ...well. Blah

Izpitno obdobje in koš poln oreščkov, dextroze in energijskih napitkov. Nočno učenje in stres. Pika. Odanem se v kratke hlače in majico ter mimo najlepšega drevoreda zakorakam proti morju. Plezam po skalah, diham morski zrak, prijeten vetrič mi mrši lase. Nato pa lahkoten tek proti domu in popolnoma prezačeno telo in misli. Nočna rekreacija. Morje. Soj luči. Zvok valovanja in čričkov. Zato obožujem Koper!

Torek-obisk POP TV-ja. I love it!
Sreda-lutanje po KP
Četrtek-faks, razgovor, pisanje eseja-taverna (mjuzikl)-sleeeep
Petek-od 8-20 promocije. Kavbojc(omg), ulamlala k varnostiku, k sm zgrešila garderobo in moja izjava dneva:
Gospa:Kaj mate to?
Jzt: Masjo in pačjo hrano... )) ojoj
Sobota-dolg bom spala...

Zdej pa mal pomeditirat in v mižule Baje LP!!

Pogrešam bloganje, čeprav mi vedno zmanjka časa, ko se trudim napisati novo objavo ali pa me vmes kaj prekine. Začenjajo se vroči sončni dnevi, ki jih bo težko ignorirati. Sonček, ptički,doooolgii dnevi, dobra družba, pomolčki, pivce, chillanje ob obali. Bližajoči se izpiti in seminarske pa vztrajno sedijo na svojih datumih in čakajo, da se bodo napisali sami.

Zdi se mi, da zapadam (ali pa sem že zapadla) v krizo identitete. V sporu sem sama s sabo, kar ni ravno prijeten občutek . Še vedno ne vem, kaj želim početi v življenju, vem pa, kaj me veseli. Nekaj ciljev imam, a so tako raznoliki, da še nisem uspela ugotoviti, kako bi se jih lotila. Zato jih ponavadi zanemarim in ne delam nič, kar bi omogočalo razvoj teh idej in njihov zaključek. Poboljšala se bom. I promise.

Najrajši bi preživljala čas na samotnem otoku kot Robinson Crusoe, brez obveznosti, obstoj le za lastno preživetje. Priznam, manjkal bi mi socialni stik, a če bi imela ob sebi le nekaj svojih najljubših oseb, bi lahko tam in tako živela celo življenje. Ja, sanjač sem, boem. Pa kaj! Mogoče se mi kdaj del teh sanj uresniči. Močno upam.

Novega veliko, a hkrati nič. Zato pogrešam bloganje. Ker sproti pozabljam beležiti, kaj se mi dogaja. Od dram k lepim rečem in nazaj k pretresljivim novicam. Lajf is lajf, na na nanana. Zopet tavam. Odštevam dneve. Iščem. Upam, da najdem!

Telefon ne šteka več, odtok ponovno dela, za stanovanje zaenkrat ni panike, z društva so mi odpisal...kako je to mogoče?! Pa sploh ničesar nisem storila.
Očitno je včasih potrebno le to-dati času čas in narediti nič.

Tek proti burji ni samo mačji kašelj. Postal je Nastjin kašelj, saj sem se očitno prehladila. Joy, o joy. Zdaj grem pa spat, da se bom čez 7 ur lahko zbudila in se učila. Popolnost bioritma. Ritma. Rit ma! Ja no...

Izpitno obdobje je obrodilo sadove. Na mojem obrazu namreč. Mozolji so se mi razpasli po celotni dolžini in širini mojega zdolgočaseno-paničnega obraza, ki strmi v brezupno zmedo listov in si želi,da se ves ta pritisk že konča.
Torej, kot sem v prejšnji objavi zapisala, še zdaj ne vem kaj me čaka. Joy, o joy. Precej grozno je, ko se ti v enem obdobju nagrmadi toliko stvari. Čeprav vem, da bo kmalu vsega konec, ali bolje rečeno, upam, me vseeno malenkostno skrbi vsa situacija, kljub temu, da sem bolj flegmatične narave. Life has not been good to me lately, ampak voda pa skos vre!
Dobesedno.
Ne vem zakaj, ampak tu v Kopru si vedno pristavim vodo za čaj ali kavo, nato pa se veselo odpravim v sobo. Če imam srečo, se po desetih ali petnajstih minutah spomnim, da sem pustila vodo na štedilniku, če nimam te sreče in če imam odmašen nos, to vsaj zavoham, ali pa me opozori katera od cimer. Veliko je bilo že šal na ta račun, a kaj morem. Voda vreee!
Ja, dokaj nesmiseln post, vem. Treba se bo učiti, razumem. No ja pa kaj, človek vsega more se privadit...(prav Adi).

˝Pelji me še kdaj tja, pod zvezdno nebo,˝ mi je prišepetoval Vlado Kreslin v soboto navsezgodaj. Budilka me je prijetno prebudila in sklenila sem, da za vsak slučaj še malo poležim in se pogrejem pod toplim kovtrom, da ne bom vstala prezgodaj.
Čez čas se dvignem iz postelje in moja jutranja rutina se tako prične. Ko sem želela pogledati koliko je ura, mi je telefon dal vedeti, da bo to naporen dan. Zablokiral je, kot ničkolikokrat poprej. Potrpežljivo sem čakala. In čakala. In da, še vedno čakala. No, končno. Zjasnil se je. A le za hip. Zablokiral. Ponovno... in spet...in spet, kot da bi prejemala SOS znake.
Dobro. Ni se vredno sekirati zaradi telefona.
Prižgem računalnik z namenom, da bom preverila pošto.
Internet ne dela.
Hja, super?
Čudežno zazvoni telefon. Takrat, ko ni treba! Kliče me lastnica našega stanovanja tu v Kopru. Šokira me z izjavo, da bomo po vsej verjetnosti morale iz stanovanja. Naravnost fantastično! Novica naročena ravno za ˝dober dan˝. Seveda me je njena nenadna odločitev presenetila in ravno tako presenečeno so delovali tudi moji zapiski, ki so še vedno nepremično ležali na mizi od takrat, ko mi jih je natisnila cimra. Vzela sem jih v roke, glasno zavzdihnila in začela s prebiranjem.
˝ok...ok...mhm...čak, kaj?! No bom to preskočila...pa to tudi...bom že kasneje...Hm. Kaj bo zdej z nami? Bomo našle alternativo?˝
In poglavje UČENJE se je zaključilo. Cel dan sem premišljavala o tem, zato sem komaj čakala sprostitveni čvek in tek pri Bonifiki. Ko sem pretekla drugi krog, mi je pot prečkal maček. Super, sem mislila in se nasmehnila na nekoliko sarkastičen način, v smislu: ˝a se mi loh zgodi še kaj hujšega?˝ No tukaj je svojo poglavitno vlogo odigral Murphy s svojimi zakoni in ko sem tekla tretji krog, mi je ta isti maček ponovno prečkal pot. Odločila sem se, da tokrat ne grem domov po standardni poti, ampak po bližnjici.
Napaka!
Med potjo domov opazim pred seboj moškega, ki maha pred sabo in nekoga tišči v avto. Ko se približam, vidim da z rokami in nogami udarja po nekem dekletu, in kasneje sem sklepala, da je to verjetno žena. Kričal je nanjo in jo nasilno poskušal spraviti v vozilo, ona pa se je na vse kremplje upirala, kolikor se je pač mogla. Pristopila sem do niju in nagovorila moškega, če je to res potrebno in če lahko na lepši način ravna z gospo. Jezno me je ošinil s pogledom, se postavil proti meni in agresivno zabičaL: MRŠ!
Šokirana sem se zazrla v gospo, ki je objokana hlipala in omahovala pod udarci svojega moža. Pogledala sem registrsko tablico, si jo parkrat ponovila in z brzino pod nogami odvihrala proti domu. Kaj mi je storiti?? Telefon protestira...Poslala sem sporočilo na Društvo za nenasilno komunikacijo v Kopru in s tem vsaj za malenkost pomirila svojo vest. Seveda sem se ves čas spraševala, le kaj se dogaja zdaj z njo. Ljudje se ob takih prizorih raje obrnejo, in vem, da bi se leto ali dve nazaj, verjetno tudi sama. Tokrat pa se mi je zdelo, da moram nekaj storiti. Moški mi je resnično dvignil pritisk in z njim je zrasla tudi aktivnostna misel.
Dramatičen dan je bil.

Danes zjutraj sem po nekajkratnih poskusih le uspela odpreti pošto (internet je res problematika v tem stanovanju). Odgovorili so mi iz društva na mojo prijavo, česar sem se zelo razveselila. Še posebej po jutranjem klicu lastnice. Čeprav je zunaj oblačno in čemerno, mi je za trenutek posijalo sonce, saj vem, da le niso vsi tako brezbrižni egoisti, kot smo jih navajeni!

Spet pišem. To mi je manjkalo. Prostor, kjer lahko spraznim glavo, ki je v zadnjem tednu nabasana s samim balastom. Prostora za pomembne zadeve - učno snov- pa ni. Izpitno obdobje je tu, kepa v želodcu postaja vse večja. Najraje bi jo stisnila v pest in jo gnetla toliko časa, da bi se razblinila. V rokah bi tako ostal le prah, ki bi ga brezskrbno stresla v smeti. Konec.

Srečko Kosovel

Žalostna smrt Tomaža Humarja, me je vzpodbudila, da se po dolgem času spet oglasim na svojem blogu. Tok misli mi narekuje besede, ki jih pišem. Sprašujem se, kako je mogoče, da me je ta novica tako presunila, tako užalostila.

Vse nas je očaral s svojo preprostostjo in zagnanostjo.

Človek z več kot 1500 vzponi, ki nas je vedno znova uspel prevzeti s svojimi podvigi, se je od nas poslovil. Ljubil je gore in gore so ljubile njega, toda očitno preveč, da bi ga spustile nazaj domov.
Neverjetna volja, ki ga je vodila do ciljev, je spoštovanja vredna! Ko so mu dosodili invalidski voziček, se ni predal. Ko mu vzpon ni uspel, je upal, delal in nadaljeval. Sledil je sanjam, ciljem, svoji nepotešljivi volji in ljubezni do gora. One pa so ga pustile na cedilu...

Ko terjajo svoj davek sanje,
ko znanje ni dovolj za potovanje,
ko ugrezne up se, oči zapro se,
ko ozreš le še v nebo se...

Kot je sam dejal, je pri 5000m šele dobro zadihal...
...in izdihnil je v objemu svoje strasti...

Vsa čast Tomažu Humarju, enemu največjih alpinistov! Naj počiva v miru!

Okrutno sem zavrgla svojo pisarijo na tem blogu. Odvihrala sem s strani in jo nedotaknjeno pustila skoraj 4 mesece. V tem času se mi je veliko dogajalo. ZELO veliko! Preživljala sem dneve pod žgočim soncem na morju, raziskovala okolico, se nekaj malega učila, uspela spacati skupaj kar 8 izpitov in pol, ušpičila marsikatero traparijo, žurala na polno, obiskala nepozabno Premanturo, skratka, skoraj da ni minil dan, ko ne bi imela ničesar za početi.

Po končanih izpitnih rokih junija, sem začela na polno uživati počitnice. Julij je bil tako zelo moj mesec, da bi ga lahko podoživljala v neskončnost! Če bi ga opisala z eno besedo, bi bila ta verjetno NORO! Druženje s prijatelji, pohodniški podvigi, divje žurke, nočna kopanja, rekreativni dnevi,... kaj lepšega si lahko človek želi?

Da pa ne utone vse v pozabo, moram dogodke tudi zapisati . Zato sem se ponovno obrnila na svojega zaupnika in večnega poslušalca, ker mu drugega ne preostane, blog. Ker je veliko dogodkov zbezljalo mimo kot regratova lučka, ki jo razpiha piš vetra, se bom odslej posvečala tudi vnosom na blogu!

Danes mi je po dolgem času uspelo pospraviti zgornji štuk...Po nekaj mesecih ali celo letu, sem pomila vsa okna, tla in pobrisala pohištvo. Nadvse pridna sem, priznam . Malček sem utrujena, verjetno zaradi včerajšnjega piknika, ko sem bila najbolj nadobudna prisotna .

Akcija! Se oglasim kmalu!

Čudo ne pozna meja. Če me je včerajšnji dan pozitivno presenetil, mi je današnji našopal strah v kosti. Ali pa vsaj zaskrbljenost. Bilo je takole...

V nedeljo sem se večino dneva trudila spraviti skupaj. Moje telo je bilo kot sestavljanka, s katero se trudi 4 letni otrok in se po parih minutah naveliča. Kljub dobremu kosilu, ki sem ga uspela pripraviti, drugih dosežkov tisti dan nisem slavila, vse dokler se nisem spravila s svojo zvesto kužo Nero na sprehod na razgledno točko. Po tem dejanju se je razpoloženje drastično izboljšalo, zato sem uredila srečanje z bratrancem in prijateljico, ter se podala v Teatra. Kofetkanje in debate, premlevanje pretekle noči ter jamranje, nič kaj posebne teme so nam hitro polzele z jezikov, zvečerilo se je, zato smo krenili pobrati šila in kopita. Želela sem plačati z 20€, ker drobiža nisem imela. Ravno tak problem pa je imela natakarica...
Vztrajno je iskala drobiž, medtem pa je nek fant, ki je sedel ob šanku pogledoval k nam...in iznenada privlekel na plan točno vsoto za naš račun, rekoč: ˝Bom jzt plačov˝.
Prav začudeno pogledam in glasno rečem: Kva? Ne, ne ne ne...to pa ne...
On: ˝Ja ej zato, ker mi gre na živce ta drobiž, k vsi dajejo po 20€...˝
Jzt: ˝Ej, kvaj s tabo no? Jzt tebe sploh ne poznam, ne morš ti kr men plačvt?!še to ne vem, ko ti je ime...˝
On:˝Živjo, J.˝
Jzt:˝No jzt sm pa Nastja...ampak še zmer no...men je na bed..ne morm...˝
(in tm še nekej časa debata gor dol. Na koncu on plača. Tako prijaznega dečkota še nisem srečala...

Pa danes?
Kljub pozni in za tek malo neprimerni uri, sem se podala ven, da se vsaj malo razmigam. Med hojo do štarta srečam nekoga, ki me je pozdravil. Odzdravim in ga prehitim, on pa kar za mano, češ da se mi bo pridružil. Razložim mu, da grem teč, on pa očitno sprva ni razumel, in še preden je dojel, sem pospešila korake. Nekaj je zamrmral in zajamral, a jaz se nisem dala motiti. Tekel je vzporedno, kar se mi je zdelo nadvse čudno, glede na to, da ga prej nisem poznala. Med smehom in tekom mi je po glavi hodilo 1000 misli. Očitno tudi njemu, saj je ves čas nekaj spraševal. Očitno ni prav vešč športanja, saj kmalu ni zmogel več. Za mano je zakričal, naj ga počakam, jaz pa sem tekla naprej. Bila sem vesela, da sem spet sama in ravno ko sem se sprostila, zaslišim za sabo korake. Bil je on! Sopihal je in pljuča so mu piskala, verjetno je bil kadilec. Govoril je v nekem polomljeno srbskem jeziku, zdi se mi, da je bil drugače Albanec. Nič nimam proti nikomur in vse bi je bilo v redu, dokler se nisva ustavila. Med hojo me je začel zasliševati o privatnem življenju, o ljubezenskem stanju, o tem kje živim in s kom...Sproti sem se izmišljevala in mu na koncu vseeno povedala, da mu ne nameravam povedati. Očitno mojih namigov ni dojel. Z mano je hodil vse do semaforja, kjer sem ga vprašala: ˝Kam pa greš ti?˝ On: ˝Kod tebe na jednu kafu˝
In takrat je prej nasmejano-zmedeni obraz postal zmedeno-prestrašeno-jezni obraz. Jezno sem ga pogledala ter mu dala jasno vedeti, da gre predaleč ter da ni variante, da ga spustim v stanovanje ali mu samo pustim, da me pospremi. 5 minutno prepričevanje in resna misel, kako bi reagirala, če bi mi sledil, sta očitno obrodila sadove, saj je šel svojo pot. Prečkala sem cesto in nekaj časa hodila, nato pa pospešila in preverila, če mi sledi. Nisem ga opazila. Ves čas sem imela paranojo, da se bo pojavil. Počasi in potiho sem stopala, gledala na cesto in končno vstopila v blok. Malo sem postala, in ko sem se prepričala, da ga tisti trenutek ni bilo za mano, sem vstopila v stanovanje. Oddahnil sem si, a še vedno začudena zmedeno pogledovala naokoli.

Sto ljudi, sto čudi. Očitno moramo naleteti na čudi, zato da bolj cenimo dobre ljudi. Si pa želim več takih oseb iz prve zgodbe. Ne takih, ki bi plačevali, temveč takih, ki so pripravljeni pomagati, ne pa rekreacijo izkoristiti za potencialne odnose.