It´s so l0v€ly, when it´s SuNnY!

Telefon ne šteka več, odtok ponovno dela, za stanovanje zaenkrat ni panike, z društva so mi odpisal...kako je to mogoče?! Pa sploh ničesar nisem storila.
Očitno je včasih potrebno le to-dati času čas in narediti nič.

Tek proti burji ni samo mačji kašelj. Postal je Nastjin kašelj, saj sem se očitno prehladila. Joy, o joy. Zdaj grem pa spat, da se bom čez 7 ur lahko zbudila in se učila. Popolnost bioritma. Ritma. Rit ma! Ja no...

Izpitno obdobje je obrodilo sadove. Na mojem obrazu namreč. Mozolji so se mi razpasli po celotni dolžini in širini mojega zdolgočaseno-paničnega obraza, ki strmi v brezupno zmedo listov in si želi,da se ves ta pritisk že konča.
Torej, kot sem v prejšnji objavi zapisala, še zdaj ne vem kaj me čaka. Joy, o joy. Precej grozno je, ko se ti v enem obdobju nagrmadi toliko stvari. Čeprav vem, da bo kmalu vsega konec, ali bolje rečeno, upam, me vseeno malenkostno skrbi vsa situacija, kljub temu, da sem bolj flegmatične narave. Life has not been good to me lately, ampak voda pa skos vre!
Dobesedno.
Ne vem zakaj, ampak tu v Kopru si vedno pristavim vodo za čaj ali kavo, nato pa se veselo odpravim v sobo. Če imam srečo, se po desetih ali petnajstih minutah spomnim, da sem pustila vodo na štedilniku, če nimam te sreče in če imam odmašen nos, to vsaj zavoham, ali pa me opozori katera od cimer. Veliko je bilo že šal na ta račun, a kaj morem. Voda vreee!
Ja, dokaj nesmiseln post, vem. Treba se bo učiti, razumem. No ja pa kaj, človek vsega more se privadit...(prav Adi).

˝Pelji me še kdaj tja, pod zvezdno nebo,˝ mi je prišepetoval Vlado Kreslin v soboto navsezgodaj. Budilka me je prijetno prebudila in sklenila sem, da za vsak slučaj še malo poležim in se pogrejem pod toplim kovtrom, da ne bom vstala prezgodaj.
Čez čas se dvignem iz postelje in moja jutranja rutina se tako prične. Ko sem želela pogledati koliko je ura, mi je telefon dal vedeti, da bo to naporen dan. Zablokiral je, kot ničkolikokrat poprej. Potrpežljivo sem čakala. In čakala. In da, še vedno čakala. No, končno. Zjasnil se je. A le za hip. Zablokiral. Ponovno... in spet...in spet, kot da bi prejemala SOS znake.
Dobro. Ni se vredno sekirati zaradi telefona.
Prižgem računalnik z namenom, da bom preverila pošto.
Internet ne dela.
Hja, super?
Čudežno zazvoni telefon. Takrat, ko ni treba! Kliče me lastnica našega stanovanja tu v Kopru. Šokira me z izjavo, da bomo po vsej verjetnosti morale iz stanovanja. Naravnost fantastično! Novica naročena ravno za ˝dober dan˝. Seveda me je njena nenadna odločitev presenetila in ravno tako presenečeno so delovali tudi moji zapiski, ki so še vedno nepremično ležali na mizi od takrat, ko mi jih je natisnila cimra. Vzela sem jih v roke, glasno zavzdihnila in začela s prebiranjem.
˝ok...ok...mhm...čak, kaj?! No bom to preskočila...pa to tudi...bom že kasneje...Hm. Kaj bo zdej z nami? Bomo našle alternativo?˝
In poglavje UČENJE se je zaključilo. Cel dan sem premišljavala o tem, zato sem komaj čakala sprostitveni čvek in tek pri Bonifiki. Ko sem pretekla drugi krog, mi je pot prečkal maček. Super, sem mislila in se nasmehnila na nekoliko sarkastičen način, v smislu: ˝a se mi loh zgodi še kaj hujšega?˝ No tukaj je svojo poglavitno vlogo odigral Murphy s svojimi zakoni in ko sem tekla tretji krog, mi je ta isti maček ponovno prečkal pot. Odločila sem se, da tokrat ne grem domov po standardni poti, ampak po bližnjici.
Napaka!
Med potjo domov opazim pred seboj moškega, ki maha pred sabo in nekoga tišči v avto. Ko se približam, vidim da z rokami in nogami udarja po nekem dekletu, in kasneje sem sklepala, da je to verjetno žena. Kričal je nanjo in jo nasilno poskušal spraviti v vozilo, ona pa se je na vse kremplje upirala, kolikor se je pač mogla. Pristopila sem do niju in nagovorila moškega, če je to res potrebno in če lahko na lepši način ravna z gospo. Jezno me je ošinil s pogledom, se postavil proti meni in agresivno zabičaL: MRŠ!
Šokirana sem se zazrla v gospo, ki je objokana hlipala in omahovala pod udarci svojega moža. Pogledala sem registrsko tablico, si jo parkrat ponovila in z brzino pod nogami odvihrala proti domu. Kaj mi je storiti?? Telefon protestira...Poslala sem sporočilo na Društvo za nenasilno komunikacijo v Kopru in s tem vsaj za malenkost pomirila svojo vest. Seveda sem se ves čas spraševala, le kaj se dogaja zdaj z njo. Ljudje se ob takih prizorih raje obrnejo, in vem, da bi se leto ali dve nazaj, verjetno tudi sama. Tokrat pa se mi je zdelo, da moram nekaj storiti. Moški mi je resnično dvignil pritisk in z njim je zrasla tudi aktivnostna misel.
Dramatičen dan je bil.

Danes zjutraj sem po nekajkratnih poskusih le uspela odpreti pošto (internet je res problematika v tem stanovanju). Odgovorili so mi iz društva na mojo prijavo, česar sem se zelo razveselila. Še posebej po jutranjem klicu lastnice. Čeprav je zunaj oblačno in čemerno, mi je za trenutek posijalo sonce, saj vem, da le niso vsi tako brezbrižni egoisti, kot smo jih navajeni!

Spet pišem. To mi je manjkalo. Prostor, kjer lahko spraznim glavo, ki je v zadnjem tednu nabasana s samim balastom. Prostora za pomembne zadeve - učno snov- pa ni. Izpitno obdobje je tu, kepa v želodcu postaja vse večja. Najraje bi jo stisnila v pest in jo gnetla toliko časa, da bi se razblinila. V rokah bi tako ostal le prah, ki bi ga brezskrbno stresla v smeti. Konec.

Srečko Kosovel

Žalostna smrt Tomaža Humarja, me je vzpodbudila, da se po dolgem času spet oglasim na svojem blogu. Tok misli mi narekuje besede, ki jih pišem. Sprašujem se, kako je mogoče, da me je ta novica tako presunila, tako užalostila.

Vse nas je očaral s svojo preprostostjo in zagnanostjo.

Človek z več kot 1500 vzponi, ki nas je vedno znova uspel prevzeti s svojimi podvigi, se je od nas poslovil. Ljubil je gore in gore so ljubile njega, toda očitno preveč, da bi ga spustile nazaj domov.
Neverjetna volja, ki ga je vodila do ciljev, je spoštovanja vredna! Ko so mu dosodili invalidski voziček, se ni predal. Ko mu vzpon ni uspel, je upal, delal in nadaljeval. Sledil je sanjam, ciljem, svoji nepotešljivi volji in ljubezni do gora. One pa so ga pustile na cedilu...

Ko terjajo svoj davek sanje,
ko znanje ni dovolj za potovanje,
ko ugrezne up se, oči zapro se,
ko ozreš le še v nebo se...

Kot je sam dejal, je pri 5000m šele dobro zadihal...
...in izdihnil je v objemu svoje strasti...

Vsa čast Tomažu Humarju, enemu največjih alpinistov! Naj počiva v miru!

Okrutno sem zavrgla svojo pisarijo na tem blogu. Odvihrala sem s strani in jo nedotaknjeno pustila skoraj 4 mesece. V tem času se mi je veliko dogajalo. ZELO veliko! Preživljala sem dneve pod žgočim soncem na morju, raziskovala okolico, se nekaj malega učila, uspela spacati skupaj kar 8 izpitov in pol, ušpičila marsikatero traparijo, žurala na polno, obiskala nepozabno Premanturo, skratka, skoraj da ni minil dan, ko ne bi imela ničesar za početi.

Po končanih izpitnih rokih junija, sem začela na polno uživati počitnice. Julij je bil tako zelo moj mesec, da bi ga lahko podoživljala v neskončnost! Če bi ga opisala z eno besedo, bi bila ta verjetno NORO! Druženje s prijatelji, pohodniški podvigi, divje žurke, nočna kopanja, rekreativni dnevi,... kaj lepšega si lahko človek želi?

Da pa ne utone vse v pozabo, moram dogodke tudi zapisati . Zato sem se ponovno obrnila na svojega zaupnika in večnega poslušalca, ker mu drugega ne preostane, blog. Ker je veliko dogodkov zbezljalo mimo kot regratova lučka, ki jo razpiha piš vetra, se bom odslej posvečala tudi vnosom na blogu!

Danes mi je po dolgem času uspelo pospraviti zgornji štuk...Po nekaj mesecih ali celo letu, sem pomila vsa okna, tla in pobrisala pohištvo. Nadvse pridna sem, priznam . Malček sem utrujena, verjetno zaradi včerajšnjega piknika, ko sem bila najbolj nadobudna prisotna .

Akcija! Se oglasim kmalu!

Čudo ne pozna meja. Če me je včerajšnji dan pozitivno presenetil, mi je današnji našopal strah v kosti. Ali pa vsaj zaskrbljenost. Bilo je takole...

V nedeljo sem se večino dneva trudila spraviti skupaj. Moje telo je bilo kot sestavljanka, s katero se trudi 4 letni otrok in se po parih minutah naveliča. Kljub dobremu kosilu, ki sem ga uspela pripraviti, drugih dosežkov tisti dan nisem slavila, vse dokler se nisem spravila s svojo zvesto kužo Nero na sprehod na razgledno točko. Po tem dejanju se je razpoloženje drastično izboljšalo, zato sem uredila srečanje z bratrancem in prijateljico, ter se podala v Teatra. Kofetkanje in debate, premlevanje pretekle noči ter jamranje, nič kaj posebne teme so nam hitro polzele z jezikov, zvečerilo se je, zato smo krenili pobrati šila in kopita. Želela sem plačati z 20€, ker drobiža nisem imela. Ravno tak problem pa je imela natakarica...
Vztrajno je iskala drobiž, medtem pa je nek fant, ki je sedel ob šanku pogledoval k nam...in iznenada privlekel na plan točno vsoto za naš račun, rekoč: ˝Bom jzt plačov˝.
Prav začudeno pogledam in glasno rečem: Kva? Ne, ne ne ne...to pa ne...
On: ˝Ja ej zato, ker mi gre na živce ta drobiž, k vsi dajejo po 20€...˝
Jzt: ˝Ej, kvaj s tabo no? Jzt tebe sploh ne poznam, ne morš ti kr men plačvt?!še to ne vem, ko ti je ime...˝
On:˝Živjo, J.˝
Jzt:˝No jzt sm pa Nastja...ampak še zmer no...men je na bed..ne morm...˝
(in tm še nekej časa debata gor dol. Na koncu on plača. Tako prijaznega dečkota še nisem srečala...

Pa danes?
Kljub pozni in za tek malo neprimerni uri, sem se podala ven, da se vsaj malo razmigam. Med hojo do štarta srečam nekoga, ki me je pozdravil. Odzdravim in ga prehitim, on pa kar za mano, češ da se mi bo pridružil. Razložim mu, da grem teč, on pa očitno sprva ni razumel, in še preden je dojel, sem pospešila korake. Nekaj je zamrmral in zajamral, a jaz se nisem dala motiti. Tekel je vzporedno, kar se mi je zdelo nadvse čudno, glede na to, da ga prej nisem poznala. Med smehom in tekom mi je po glavi hodilo 1000 misli. Očitno tudi njemu, saj je ves čas nekaj spraševal. Očitno ni prav vešč športanja, saj kmalu ni zmogel več. Za mano je zakričal, naj ga počakam, jaz pa sem tekla naprej. Bila sem vesela, da sem spet sama in ravno ko sem se sprostila, zaslišim za sabo korake. Bil je on! Sopihal je in pljuča so mu piskala, verjetno je bil kadilec. Govoril je v nekem polomljeno srbskem jeziku, zdi se mi, da je bil drugače Albanec. Nič nimam proti nikomur in vse bi je bilo v redu, dokler se nisva ustavila. Med hojo me je začel zasliševati o privatnem življenju, o ljubezenskem stanju, o tem kje živim in s kom...Sproti sem se izmišljevala in mu na koncu vseeno povedala, da mu ne nameravam povedati. Očitno mojih namigov ni dojel. Z mano je hodil vse do semaforja, kjer sem ga vprašala: ˝Kam pa greš ti?˝ On: ˝Kod tebe na jednu kafu˝
In takrat je prej nasmejano-zmedeni obraz postal zmedeno-prestrašeno-jezni obraz. Jezno sem ga pogledala ter mu dala jasno vedeti, da gre predaleč ter da ni variante, da ga spustim v stanovanje ali mu samo pustim, da me pospremi. 5 minutno prepričevanje in resna misel, kako bi reagirala, če bi mi sledil, sta očitno obrodila sadove, saj je šel svojo pot. Prečkala sem cesto in nekaj časa hodila, nato pa pospešila in preverila, če mi sledi. Nisem ga opazila. Ves čas sem imela paranojo, da se bo pojavil. Počasi in potiho sem stopala, gledala na cesto in končno vstopila v blok. Malo sem postala, in ko sem se prepričala, da ga tisti trenutek ni bilo za mano, sem vstopila v stanovanje. Oddahnil sem si, a še vedno začudena zmedeno pogledovala naokoli.

Sto ljudi, sto čudi. Očitno moramo naleteti na čudi, zato da bolj cenimo dobre ljudi. Si pa želim več takih oseb iz prve zgodbe. Ne takih, ki bi plačevali, temveč takih, ki so pripravljeni pomagati, ne pa rekreacijo izkoristiti za potencialne odnose.

S cimro sva se odpravili v Izolo na odvzem krvi. Nazadnje sem to dobro dejanje storila 25. oktobra 2007, kar je že kar nekaj časa nazaj. Zanimivo je, da so mi tokrat vrnili celo za potne stroške )). Sprva sem dobila dva vboda v prsta, ker mi prve meritve hemoglobina v krvi niso bile naklonjene. Nato pa sva s cimro veselo kramljali v čakalnici, kasneje pa še vsaka s svojo ˝sestro˝ na stolih za odvzem krvi. Ne vem zakaj se mi je 2 leti nazai igla zdela manjša, ampak nisem imela nobenih zadržkov pred njo . Malo me je presenetilo njeno ustje . Kri se je ob vbodu kar usula iz moje žile in končala sem še pred cimro, ki se je na stol vsedla prva . Nato sva se v jedilnoco šli okrepčat (in to kar konkretno) in odmaširali s povezano roko domov! Prejeli sva še opravičilo, ki mi pravzaprav ne koristi, ker imam četrtek tako ali tako faksa prost dan .
Počutiva se super!!! Se vidimo spet čez 4 mesece!

V Kopru je moja jutranja rutina, čeprav ne maram rutinskega življenja,sledeča. Ko se zbudim, posteljem posteljo, se umijem, si naredim zajtrk, ki je ponavadi kar čokolešnik, in zraven spijem skodelico kapučina. Ob zaužitju teh dobrot pa poskrbim tudi za to, da se malo sprehodim po spletu, preberem novice in zanimivosti.
Večinoma zahajam na 24ur.com, čeprav spremljam tui rtv-jevo spletno stran. Prvo preberem dogodke, ki so izpostavljeni v zgornjih okvirčkih in naj bi bili odmevnejši, nato se lotim vsake rubrike in preberem, kar me zanima. Nazadnje si za zabavo ogledam še ekskluziv, kjer me še najbolj od vsega nasmejijo komentarji.
50% ljudi se pritožuje nad objavo novice, 30% se jih močno odzove in opredeli, 20% pa se nas ob teb nasmehne. Najbolj se zabavam, ko preberem : Joj, 24ur, kaj ne znate objavljati nič drugega kot trače? Poleg tega pa je novica stara že 1 leto!
Hm...človek bi se zamislil, kajne?

Kaj naredi trače tako zanimive? Izpostavljenost in ranljivost javnih oseb? Se ljudje ob objavi škandalozne novice počutimo bolje?
Sprva sem tudi sama imela veliko željo postati novinarka, del nje še vedno ostaja, a vem, da rumeni tisk ni moje področje. Zelo nesramno in nemoralno se mi zdi razkrivati fotografije zvezd na nudistični plaži. Konec koncov si tudi oni zaslužijo malo miru in človeka vrednega življenja, kjub temu da delujejo v javni sferi. Zakaj tak pomp, ko se katera od igralk napije, ko se pevec zabava v lokalu in ko si zvezdniki kupijo psa. Večino ljudi, s katerimi se družim, to sploh ne zanima, a očitno še vedno obstajajo masovne množice, ki so lačne svojega ega, in se nasitijo le, ko se primerjajo z drugimi.

Svet je velik, ljudje smo si raznoliki. Komu mar, ali so odkrili zdravilo za raka,važno, da se je Paris Hilton spotaknila.

V Kopru je moja jutranja rutina, čeprav ne maram rutinskega življenja,sledeča. Ko se zbudim, posteljem posteljo, se umijem, si naredim zajtrk, ki je ponavadi kar čokolešnik, in zraven spijem skodelico kapučina. Ob zaužitju teh dobrot pa poskrbim tudi za to, da se malo sprehodim po spletu, preberem novice in zanimivosti.
Večinoma zahajam na 24ur.com, čeprav spremljam tui rtv-jevo spletno stran. Prvo preberem dogodke, ki so izpostavljeni v zgornjih okvirčkih in naj bi bili odmevnejši, nato se lotim vsake rubrike in preberem, kar me zanima. Nazadnje si za zabavo ogledam še ekskluziv, kjer me še najbolj od vsega nasmejijo komentarji.
50% ljudi se pritožuje nad objavo novice, 30% se jih močno odzove in opredeli, 20% pa se nas ob teb nasmehne. Najbolj se zabavam, ko preberem : Joj, 24ur, kaj ne znate objavljati nič drugega kot trače? Poleg tega pa je novica stara že 1 leto!
Hm...človek bi se zamislil, kajne?

Kaj naredi trače tako zanimive? Izpostavljenost in ranljivost javnih oseb? Se ljudje ob objavi škandalozne novice počutimo bolje?
Sprva sem tudi sama imela veliko željo postati novinarka, del nje še vedno ostaja, a vem, da rumeni tisk ni moje področje. Zelo nesramno in nemoralno se mi zdi razkrivati fotografije zvezd na nudistični plaži. Konec koncov si tudi oni zaslužijo malo miru in človeka vrednega življenja, kjub temu da delujejo v javni sferi. Zakaj tak pomp, ko se katera od igralk napije, ko se pevec zabava v lokalu in ko si zvezdniki kupijo psa. Večino ljudi, s katerimi se družim, to sploh ne zanima, a očitno še vedno obstajajo masovne množice, ki so lačne svojega ega, in se nasitijo le, ko se primerjajo z drugimi.

Svet je velik, ljudje smo si raznoliki. Komu mar, ali so odkrili zdravilo za raka,važno, da se je Paris Hilton spotaknila.

Odločila sem se, da bom začela pisati dnevnik. No ja, mogoče ne v obliki, v kateri si ponavadi to skrivno čudo predstavljamo. Ne vem, ali bi ga pisala na računalnik ali kar v zvezek, vendar mislim, da je čas zanj! Na blogu ne morem opisati vseh norih stvari, ki se mi dogajajo...preveč jih je pa še ni ravno pametno, da se tako razkrivam. Kdo ve, kdo bo bral moj blog... Vse je že preveč izpostavljeno očem drugih, četudi tega nočemo. Zato si bom ustvarila skriti kotiček, kamor bom imela vstop zgolj jaz . Zakaj sem se zato odločila?
Ker se čez nekaj let želim močno nasmejati svojim prigodam, anekdotam, ali zjokati ob kriznih situacijah. Nekaj takega .
Zadnje mesece bolj malo preživljam na blogu in msnju. Enostavno sem prelena, da bi kaj zapisala, čeprav me marsikdaj med potjo na faks ali domov zamika, da bi vnesla par besed v ta postorček, se mi, ko pridem domov, domala ne da več . Prepuščam se toku življenja, valovom morja in žarkom sonca!

Ležerno življenje ob obali. Aktivne misli. Aktivnost prevlada. Akcija!

Zjutraj sem se počasi zbujala, ko sem zaslišala, da je cimra že odšla v službo. Še dvakrat sem se obrnila, a ker nisem mogla zaspati, sem vstala že ob pol osmih. Preverila sem, če nam kaj odpade, zajtrkovala in se počasi pripravila za odhod v center.
Prav prijetno se je bilo sprehoditi do faksa, malo manj prijetno pa je bilo videti iglo v zamrznjenem potočku. Neverjetno, kam ljudje odvržejo igle in grozno, da ne pomislijo, kaj se lahko z njimi zgodi.
Kakorkoli, čeprav me je ta misel preganjala vse do ljubljanske ulice (da, očitno vpliv metropole ), sem se hitro zaposlila z drugimi mislimi. Končno sem prispela do faksa, kjer sem pred učilnico stala približno 20 minut, in ko še vedno ni bilo predavatelja, smo se odpravili domov. No ja. Sama sem se podala na sprehod ob obali. Zasanjano sem stopala ob morju in opazovala ljudi, morje, zasidrane barke. Popolno! Počaaaaassiiii sem se le podala proti domu in uspelo mi je narediti celo nekaj slik s telefonom. Zdaj čakam, da se malce spočijem, nato pa ven! Na sonce! Do morja!

To ne pelje nikamor!!! Se vsedem za knjigo,...berem, berem in berem. Se ustavim in tuhtam, kaj se pravzaprav prebrala. Zgodba se ponovi...dvakrat, trikrat...

Odložim knjigo.
Verjetno sem lačna, grem nekaj pojest.

Ponovno se vsedem za knjigo...uspe mi predelati 5 strani! Se mi zdi,da sem predelala že kar veliko! Ha! Zaslužim si pavzo!
Pavza se vlečeeee....
...in vlečeee....

A že 19.00 je ura? To pa ni dobro...no ja, grem pod tuš in se bom kasneje začela učiti.

Oooooo, a ta film je na TV-ju??? Tega pa res moram gledat! Bom pač podaljšala učenje v jutranje ure...

Že polnoči je ura...vmes sem se zaklepetala še na facebooku, to je odličen način zabijanja časa. Postanite uporabniki tudi vi! Sicer se ne splača, je pa zabavno . Tudi msn okenca utripajo...

Že ena je! O joj! Grem za knjigo... počasi me zmanjkuje... saj bom jutri zjutraj... bom bom...

Se zbudim: Ura je ena!!! Oh no.

In vse se spet ponovi...

Jutri izpit, znanja pa ni. Help me, mama!

Presenetljjivo, da se oglašam...
Očitno mi to uspe takrat, ko imam največ dela, ki se mu želim izogniti No ja pa kaj. Kuham si kavo, da me besede ne bodo zopet zazibale v spanec.

Oseba dneva: Maja K. aka Maki
Ugotovitev dneva: odločnost rešuje situacijo!
Momemt dneva:Zavedanje, da jo nategujejo!
Dilema dneva:Tožiti ali ne tožiti
Hecnost dneva: Hipi-zmeden starejši tip na busni postaji
Nagovor dneva: No, kaj se pa smejeta, še nama povejta, da se bova smejala (by naključno mimoidoča starejša gospoda)
Hrana dneva: Zelenjavni zavitek v kitajski restavraciji
Ustvarjalnost dneva: križci in krožci med predavanjem
Smeh dneva: Hummm...iz pestrega izbora, ga je nemogoče izluščiti

Upam, da predelam danes vsaj nekaj strani socialne psihologije!

Če ekspliciram zgornjo trditev s pomočjo reklame za damske vložke, ki na zelo ˝prefinjen˝ način pojmujejo menstruacijo kot ˝tiste dneve v mesecu˝, potem lahko izpitno obdobje povzamem s ˝tistim mesecem v letu, ali bolje, v polletju˝. Že dva tedna se psihično pripravljam na to obdobje, a kakšne posebne zagnanosti v mojih mišicah ali celo v celicah, ni čutiti. Verjetno sem ena izmed mnogih, ki se bolj kot na učenje osredotočajo na priprave in bolj kot o izpitih, razmišljam o počitnicah, ki jih pravzaprav sploh ni.

˝Ne da se mi,˝je verjetno največkrat izrečen stavek tega tedna. Povprečno ga izustim vsaj enkrat na uro. Jamram.

Po SSKJ:
jámrati -am nedov. (a) nižje pog.
tožiti, tarnati: nič hudega mu ni, pa
vendar jamra; jamra, da ga otroci ne
ubogajo

Jamra, da ga otroci ne ubogajo, jaz pa jamram, ker se moram posvetiti študiju; pri tem pa me ves čas priganja čas. Ironija? Ne, zgolj kruta realnost.

Komaj čakam, da bodo, upam da, uspešno opravljeni izpiti za mano in se bom lahko posvetila drugim stvarem. V lenobi na 1 mesec prosto, sem absolutna zmagovalka.

S proge ena, za zapuščen blog, upajoča študentka!