It´s so l0v€ly, when it´s SuNnY!

Haha, včeraj je bilo prav hecno. V trgovino je vstopil nek moški, star okoli 25 let. Vprašal je, če prodajamo denarnice:

Moški:˝Dober dan! A denarnice prodajate tuki?˝
loly (ravno pri zlaganju škatel, nekaj metrov stran): ˝Kaaaaj? Žarnice, ne ne ˝
Moški: ˝Žarnice ja, haha, DENARNICE!˝
loly: ˝Aja, ne tega pa res nimamo ˝
Mami(hoče na hitro povedati, kje jih lahko kupi a ji uspe repči le):˝Knjigarna!˝
Moški : ˝Kaj, aja, ni d´narja, hahahha, ni dnarja, ta je pa dobra ja!˝
loly(umre od smeha )

P.S.Dans smo mel pa en fletn obisk Sta dva študenta prišla anketo delat....en od niju me kr pohvalu haha. Kao, da bi njemu vse iz rok padl, pa da sem zelo vsestranska . Sam ne vem kam sta se zgubila pol. Škoda.MmMmMm <3
P.P.S. Jeba je met mt za šefico .

Ojaaaa!Ne štejem več 7 let in zobkov si ne umivam več po risankah in nato nič več ne odidem spat in si želim, da bi bila že velika punčka, ki lahko ostane pokonci do kadar sama hoče. Na žalost!
Neverjetno, kaj vse bi dala, da bi se vrnila nazaj v tista leta, ko sem brezkrbno uživala vsakdanjik in se zvečer skupaj z babico in bratom zleknila pred televizor in z zanimanjem opazovala spreminjajoče se slike in venomer prosila babico, naj nama naredi pomfri .

RISANKE! Vsakič sem upala, da bodo čim daljše, čim več naj jih bo in ˇproosiiiim, naj bo moja najljubša na sporedu!ˇ

Tako so leta minevala, dobre risanke so počasi tonile s televizijskih ekranov, v meni pa še vedno ta želja in nora nostalgija, da bi spet vrteli vse te risanke, ki so me popeljale v svet domišljije, smeha in začudenja, ter krasile zadnje minute pred spanjem!

Po dolgem času, sem včeraj spet zašla na stran slocartoon.com, in brskala po starih risankah ter hrepenela po predvajanju le teh. Nato pa *flash*..., saj jih lahko pogledam! Zahvala gre seveda Youtubu in ljudem, ki so dali te posnetke tja gor.

Ne morem opisati tega čudovitega občutka...občutek topline, razigranosti in bringing back all those memories...in le zakaj ne bi tega delila z vami?

Se spomnite Buš Buša, Čeveljcev (the shoe people), Jakca in čarobne svetilke, Ferdija, Letečih medvedkov, super medota, He-man-a, Banananjama, Jajo in Pajota, A je to, Dimnikarčka, ki je ves čas žvižgal, Bojana in Baltazarja pa Mr. Hiccups-a, BoBek in Loleka, potem sta tu še nepozabna pujska Pipi in Melkijad, Hrabri Misek, Barbapapa, Plastelinčka, Zverinica, Tomažek in svetilnik (kdor mi naide to risanko, mu bom neizmerno hvalezhna! Dobi za pir ), Gasilec Samo, Snežko Snežak, Palček David, Želodko (že mal starejsha), Pingu, Toffsy in pojoča travica, Medvedek Uhec, Krtek, STRIPY , ki me je včeraj tako nasmejal... in še in še

Drobtinice za vas:







--



Katere pa so vaše najljubše risanke?

*moj naslednji post, bo filmček ene izmed naistareishih posnetih lutkovnih predstav pri nas...črno-bela tehnika, jagoda, ... Uganete katera?*

Evo, zachutila sem potrebo po...tejle objavi Zkai? Ne vem, pach tko je...ne trudte se razumet hehe

Evo današnji teden na sploh je bil dost paničen...zakaj? Šola, seveda. Bliža se konferenca baje, al je že, jzt za take stvari nikol ne vem... in sem mela kar nekaj težav,...kot vsako leto tudi tokrat pri matematiki, letos pa za ˝popestritev popoldnevov˝ še nemščina in geografija. Super!...

...Matematiko sem včeraj pisala...občutka nekak nimam, oz. je bolj slab...če nisem popravla mam NMS, če še tega ne popravim, je avtomatično popravc. Bedno. Feistttt.

...Danes je bila na vrsti redna kontrolna biologije. Včeraj sem se učila kako urco, dons zjutrej sem se pa zbudila ob 4h in se ob pol 5h začela učit. Valda mi ni zneslo, sploh nisem več vedla kje je keri hormon in kako si sledijo faze delitev. Bravo loly! Uglavnem, pridem v sholo, se med potjo do šole valda učim (to zmeri smeshn zgleda, k se spotaknem ob kej al pa kej podobnega... ). Pridem v šolo in ker sem bila spet pozna, pohitim v razred, srečam med potjo do razreda sošolko, ki me razveseli: ˝Ej, ne pišemo˝
...SKOR ME JE POBRAL OD VESELJA Stopim v razred, foxe še ni blo in tko gago:˝Ne pišemo haha˝ in pol sva se objela in kot se za naju spodobi spuščala čudne zvoke haha, oba naibl happy

...Nasledna ura je bila fizika. Prfox = fižolček = kekec = krompirček = kaki, uglavnem velik ma vzdevkov, je bolj majhne postave pač. Poleg tega je danes mel zlo čudne asociacije, in valda jzt spet na uri z izbruhi smeha... npr.: v roke je prijel tuljavo, voltmeter in magnet, in magnet potiskal v tuljavo in izven, da je pokazal, da se ustvari napetost. Na svoja dejanja pa je dejal :˝Sej vem, da tole mal čudn zgleda k not pa vn dajem!˝ kasneje pa je omenjal tudi nabijanje ˝Kdo ga nabije?˝ itd...ugl. smeh!

...Zanimiva je bila še ura slovenščine, pri kateri smo bili vsi čisto preveč živahni. Začelo se je že pred uro, ko smo se Ana, Miša in jzt glasno smejale, baje da nas je slišala do zbornice, povzela pa z besedo: ˝kričanje˝. V razredu je narekovala snov, nekateri so pisali, drugi klepetali ali se zabavali na drugačen način. Kar naenkrat je v obraz postajala vedno bolj rdeča, ozrla se je v zadnjo klop, kjer sta sedela gago in toto. Opazili smo njeno razburjenost, a smešnica je, da resnično ne zna biti jezna. Prof ima zelo nežen in uspavajoč glas, vsa je mirna, tako da , kadar se kaj takega zgodi, jo očitno res spravi iz tira. Tako smo zadnjih 5 ali 10 minut ure in 5 minut odmora prebili v razredu, nekateri s sklonjenimi glavami z resnim izrazom na obrazu, drugi z dolgočasnim izgledom, tretji s prekrivajočim smehom. Sama sem komaj zadrževala smeh. Z vsako besedo , ki jo je izustila, so se moje mišice bolj napenjale...ustnice so silile na smeh,....ostati resen,....pravi podvig zame! No, da povzamem njeno razlago. Citirani bodo samo deli, ki jih je resnično izrekla . Sprva je govorila o tem, kako se ne znamo umiriti. Posvarila je sošolca z resnim izrazom na obrazu :˝Ven te bom poslala pa stol ti bom v glavo zabrisala!˝
Naprej je razlagala, da današnja mladina ne bere več knjig, da se ne zna obnašati, da nimamo spoštovanje do ničesar + vrjetno še kaj , in nas potolažila:˝V resnici mogoče niste vsi slabi...˝!
Svetovala nam je še : ˝Vzemite se v roke, tako kot se jzt uzamem,˝ in na koncu dodala še :´Saj ste prav napadalni, dobeseno me bombandirate!˝
Njene izjave so resnično legendarne, še posebej, ko se zmede in potem reče: ˝No bomo sedaj obravnavali Prešernov roman Na klancu, pa kar zapišite...˝

ogromno jih je. ju3 sem prašana geografijo. Če popravim, sem rešena. Če ne,...NMS. Najboljša med sošolci.Spet. Vedno. Coca-Cola za zmer!

Poznate tist občutek, ko bi najbolj šel na neko stvar, pa ni prevoza. Brez avta, brez izpita=yeba

Objavljeno nekaj ur zatem, ko sem to spisala...sej boste vidli posledice

No uglavnem, včeraj me je iz zagate rešil Boshty, ki pa je imel plac samo za eno osebo, zato sta se kolegici prostovoljno umaknili in mi zaželeli prijetno noč. HaHa. Kar direktno smo se napotili v Troho in zopet se je začel spoznavni večer. Spoznala sem Marušo in Špelo, Uršo in še eno Uršo, še eno Špelo (ki mi je dovolila da sem ji popila vodko, ki jo je imela s seboj), Luka (opa sory, nisem vedla, da kr gremo ), Mateja (ja ja, yeba ), Perkota, Lazarja in še ostale tipe tm zravn . Srečala sem tudi mojo mazico aka Gorkija, Krala, Mavriča, Božiča, Vrečka, Evo, Nino, Barbaro, Špelo(oki, kle se že začnem mal spraševat o izvirnosti ljudi ), Saško (o ti moi alkoholik ), Roka, Pazlarja, Muho, še enga Luka, Matica, oki zakva nashtevam? Blage... Zato ker vidim samo pol Mežakle. Ker so oblaki. HaHa
Uglavnem, v Trohi že dolg ni tako dogajal, folk je bil prekrasen, vzdušje noro, pijača je tekla po grlih, plesalo se je kot noro....NEVEEEEEERJETNO FLETNO!
Potem pa sem se zadebatirala in noč je minila neverjetno hitro. Aja, nekje umes je bil še ognjemet. Haha. Um...nato sva se z Žigom odločila, da greva rajši kot z avtom domov ob 4h, na avtobus ob 6h in sva še malo pohajkovala okoli, oziroma sem ga pazila in mu dajala orientacijo, ker je bil ˝mrtu ˝. Nato sva se ločila, saj je Gorky rekel, da so oni bolj kul in smo šli ob jezero, kjer se je en model vrgu v vodo in si nato ožemal boxarce. Jaz pa sem kot vedno najbolj umirala )). Enga modela pa so celo s klopce vrgl v jezer (ooo grdooo). Nekje umes se je do nas primajal Žiga in od takrat naprej je zasedal moje naročje, saj ni bil zmožen več trezno razmišljati . Smehu pač tam ni bilo konca, a nas je Erikov klic ločil, saj sva dobila prevoz domov. HaHa. Bus bi verjetno zamudila. Haha .

Hvala za vašo pozornost in nasvidenje!
Dans pa odbojka, jupi!
Spat Spat Spat

Kdor me pozna, ve, da se zelo rada objemam. Zakaj?

V bistvu do tega trenutka nisem o tem razmišljala....očitno me pomirja ali pa navdaja z nekim občutkom varnosti, pripadnosti, pa tudi radosti. Včeraj oziroma tudi danes sem imela FREE HUG DAY . Enostavno sedl se mi je objemat. Žrtev ni bilo malo začelo pa se je že v hangrjih, ko sem objela flašo oziroma steklenico borovničk in s čokolado nafutrala lačnega laboda, ki me je s kljunom trikrat ugriznil. Smešno. Z Mišo sva opazovali veslača z isklesanim telesom in če naju ne bi borovničke obtežile, bi verjetno šli na njegov pomol in imeli bolne debate
Miša: ˝Nastja a se greva vrzht u vodo? Ne, nimava kopalk. Ah sej mava modrc pa spodnje perilo!˝
in loly umre od smeha.

No pot naju je vodila do Trohe, kjer sva srečali tudi Jakla in z njim odšli do paviljona, kamor so kasneje prishli she ostali mudeli s katerimi smo bli skupi na eni žurki . JoJ sej nism vedla kva delam . Uglavnm, bilo je velik objemanja...pomojem zato, ker sm rabla oporo . bLa bLa...smešn je tut blo. Pa mal awkward. YeS. InDeEd.

O, glej, Troha again...sva pa hitre! Še ena invazija objemanja . Stop. Neeee, mislm diskach . Uzuni sem spoznala enga Burima, ki sem mu naložila, da sem napol Rusinja . HaHa. Uglavnem začel je najedat, zato sem hotla v Stop, tipo pa kr za mano in sem laufala mrtvo pijana po stopnicah (OmG, ja tut to mi je ratal ) in na srecho srechala Endeia pa Anzheta in Mareta, ki gre studirat pravo. Valda sva se mogla objet . Uglavnem, učerej sem res objemala vse po vrst AnD It WaS NiCe <3

Spala sem 4 urce. ojoj. ne vem. sem pa zlikala perilo. tko res velik. pa s0nchkala sm se pa shla na frape. al ko se reche. Smešn je k mam fleše za nazai. ojoj. ojoj.pa spreh0d. nochni. sedl je dost ja. amazing grace how sweet the sound. čutim. mhhmm. u.know.what.

Torej, kot sem napisala v prejšnjem vnosu, sem poklicala inštruktorja in v četrtek me je že čakala prva učna ura. Zmenjena sva bila, da se dobiva na tržnici, meni pa se sanjalo ni, kako on ali njegov avto sploh zgledata . Medtem, ko sem enega od prisotnih že ožigosala za mojega učitelja, sem ugotovila, da ima na avtu B&B oznako, kar je seveda pomenilo, da se hudo motim, zato sem se nasmehnila, obrnila in si sama pri sebi prijazno rekla: ˝Ti si idiot! ˝ Stojim in čakam, še kar čakam...nato pa se odločim, da ga bom poklicala. Nekdo mi potrka, zato se obrnem in v avtu zagledam človeka, ki se drži za glavo in z njo zmajuje. Jasno mi je bilo, da je to on. Hop skočim v avto in se mu v smehu predstavim. Povem mu, da je nekoč ocenjeval vožnjo moje matere, ki je vozila v snegu in se ji je posledično avto zagozdil, on je medtem skočil iz avta in ga porinil, mati pa je veselo peljala naprej, misloč, da ji je le uspelo ; zato se je nasmehnil .


Peljala sva se na poligon, kjer mi je 40 minut predaval o brisalcih, sedežu in lučkah. Zadnjih nekaj minut sem sedela za volanom in lahko rečem, da je bilo inštruktorja kar malo strah . Okusil je, kako te strese bremza, kako se avto ugasne in tako naprej .


Druga učna ura, včeraj, je potekala zame, malo grozljivo. Učila sva se vzvratne vožnje in prestavljanja. Priznati moram, da mi ne eno, ne drugo še ne leži najbolj, inštruktor pa bi vam zagotovil, da imam rada gas , saj ga venomer pritiskam, da me mora stalno opozarjati Hehe. Med potjo sva naletela tudi na dva huligana, ki sta totalno ˝popenila˝ zaradi mojih dolgih luči. Haha. Zopet sem planila v smeh.

Malo s strahom, a veseljem, pričakujem 3. uro!

P.S. Pazite se na cesti avtomobila z oznako K&D v popoldanskem času, saj je vsakršno približevanje smrtno nevarno!

N°1:
Zadnjič je v trgovino vstopil zares čuden možakar. Visoke postave, kratkih, svetlih las, dolgih le toliko, da so mu pokrivali jajčasto oblikovano glavo. Njegov glas je bil globok in sumljivo...khm...sumljiv? Oči? O da, tem ni primere....eno oko rjavo, čokoladno rjavo, in drugo...modro, plavo kot čista kristalna voda. Opazujoč njegove oči sem se tiho zatekala k svojim mislim, on pa me je z malim nasmeškom na ustnicah opazoval in mi vzbujal strah. Sodelavki se je zdel sumljiv, meni pa...kaj pa vem...nenavaden, neznan, tujec z nasmehom, ki je skrival bog ve kaj...

N°2:
Domnevno zadnji dan šihta sem bila nadvse produktivna . Prodala sem kar 5 moških hlač, čeprav sem se celih 30 dni izogibala prodaji le teh. Zakaj? Ker so mi številke mešale glavo. Že vem, kaj je M in kaj 56, a kaj za vraga je 96, kaj 98? Čemu pripadajo? Včeraj pa sem imela res neverjetno srečo, ali pa sem že nabrala nekaj izkušenj in znanja. Lep, temen, podjetniško oblečen moški, star povprečno 25 let me je zaprosil za pomoč. Ko sem ga vprašala po konfekcijski številki, mi je odvrnil, da se u niti sanja ne. Pogledala sem ga...hja ta del je bil malce sumljiv , pogledala sem ga v pas...priznam, tudi v mednožje in mu prisodila št. 48. Res, nisem se zmotila... Pomeril je 4 ali 5 hlač in 2 tudi kupil.{vmes je v kabino pokukal tudi radoveni malček nejc in se poleg prikupno smejal Ja, zamikalo me je, da bi to storila tudi jaz haha...} Way the go loly! Nato sem mu na pomoč priskočila še pri srajcah, kasneje pa gospe prodala samsonite-ov kovček in torbo, čez nekaj trenutkov pa skoraj prodala še en kovček in torbo....(dala na stran, vendar bo kupljen )!

N°3:
Vso poletno robo sem zapakirala v škatle (6), misleč, saj ljudje tako ne bodo več povpraševali po kapri hlačah ali kratkih majicah....Gosh i was wrong! Le nekaj trenutkov zatem sta vstopila moški in ženska in seveda sta potrebovala prav to. Mirno sem jima povedala, da smo to ravnokar pospravili, a sem kljub temu z olfa nožem prebodla trak, ki je bil zlepljen čez škatle in poiskala številke. Bravo loly, prodala si robo za 44€!

N°4:
Če znam kaj prodajati, so to ženski modrci! To preprosto obvladam . Prodala sem kar dva kompleta liscinih modrcov in spodnjih hlačk eni (začuda) zelo prijazni ljubljančanki, ki mi je svojo hvaležnost izkazala z večkratnim ˝hvala! hvala za prijaznost, res, hvala...˝, nato pa še nakaj modrcov drugim zadovoljnim gospem. Aja, še dva Italijana sta kupila kopalke . Smešno, kako smo se uspeli sporazumeti...Hvala bogu, da znam nekaj španščine .

N°5:
Delam še jutri, danes sem si vzela frej[no ja, delala sem še vedno, vendar doma Skuhala sem odlično kosilo ] potem pa, bye bye Modiana zaenkrat .

Včeraj sem bila končno sama doma. Konkretno. Odločila sem se, da povabim nekaj prijateljev domov, da naredimo eno v izi žurko. Zadeva se je začela okoli 8 ure, ko je prišel prvi gost, Faki . Debata in DVD film, katerega dvomim, da smo pogledali do konca, je na vrata privabil še Tino, ki je s seboj prinesla same dobrote . Njena mati se je res zelo potrudila in nam naredila sendvičke (jeeej, zame so bli posebni, brez šunke ), ni pa manjkala niti Tinina rojstnodnevna torta (košček le te je še vedno v hladilniku ). Nato so tik preden se je začela nogometna tekma vskočili še Jakl, Gorkey in Evca, s katerimi smo skupaj spremljali igro, hodili na vmesne pavze in nazdravili....no, nazdravljali . Po koncu tekme, katere konca Gorkey ni bil vesel, še posebej, ko sem s prstom kazala nanj in se mu smejala, ker je zmagal Manchester , ummm...ja po koncu tekme...je bil wrestiling . Več ali manj smo skakali drug na drugega, se borili in si in neznanega razloga zategovali spodnje perilo. hmmm . ja...sj...v podrobnosti zdaj ne bi šla .

Nekje vmes sem prejela klic od Johny-ja in Podobnika, ki sta svoj denar zapravljala v kazinoju . Odločno sem ju povabila, da se nam pridružita. Jakl je bil tako prijazen, da ju je šel iskat, s tem pa tudi odpeljal Evo in Fakija domov (Tina je odšla že prej).

Po nekaj minutah (uri in pol ) čakanja, sva z Gorkijem le dočakala slavnostni prihod dveh pijančkov, ki sta se nažirala žemelj . Hecen prizor . S tem prihodom pa se je vse šele začelo. Preveč je vsega:

johny v moji obleki, luka polije johnyja(NA MOJI POSTLI!!!), johny mi zlije vodo za hlace-- ...ojoj), raznih poškodb (modrice,...), gledanja risank, pisanje po msnju (opravičujem se vsem, ki ste prejemali čudno vsebino z mojega naslova...it wasn´t me ), ....

Zdaj tiste tri barabe spijo. V moji postelji! Vsi trije! Nekaj minut nazaj sem si dovolila malo umetniške svobode po njihovih obrazih. Gorkey je postal Hitler, Podobnik napol Ivan Cankar (uspelo mi je narisati samo en brk ), Johny pa...no, njemu je bilo to oproščeno, ker se je zbudil, se dvignil in z glavo trčil direktno v okno. Ubožec!

Na žalost ni bilo prisotnega fotoaparata...upam pa, da dobim nekaj utrinkov s telefonov .

Še ena urica, potem pa bom lahko mirno zaspala Upam! ciu buc bau!

Smrt je ena izmed krutih, a običajnih, vsakodnevnih stvari. Težko se je sprijaznit z njo, težko je sprva it naprej...ampak nekako moraš zmer najt tisto pot, ki nima enosmerne označbe, ki ne bo zadrževala tvojega življenja, da se rešiš in movaš on. Nekatere je strah, da bodo osebo pozabili in jo zato ves čas objokujejo. Pa to ni dobra rešitev, ker izgubiš svoj lajf, ne iščeš svojega pointa, pa še stavk ˝počivej u miru˝ bi bil pol izrečen zgolj kot fraza, kar spet ni prov lepa gesta pokojniku.

Zmer k hočem eno stvar tuki gor napisat, eno stvar, da bo končno napisanih le nekaj besed, se zajebem. Najdem še drugo in tretjo stvar s katerima lahko povežem glavno temo in zopet filozofiram v neskončnost. Seveda se je to zgodilo tudi tokrat. Vedno, ko razmišljam o smrti, se vprašam, ali je to konec ali nov začetek, kaj se zgodi z nami, ko umremo? Preide duša res izven telesa in ostaja na zemlji, ali gre v ˝nebesa˝ oziroma ˝pekel˝? Osebno sama ne verujem v slednji dve stvari, tko zelo se mi zdita neverjetni . Se mi pa zdi čudno, da bi človek lahko kar umrl, kam z vso karizmo, dušo, osebnostjo? To bo ostalo večno vprašanje...vsaj še nekaj let , ali za ta trenutek...

Naslednja stvar je ta, da mam v sebi filling, da bom umrla mlada. Ne vem od kje mi ta občutek, vendar je dovolj močan, da mu verjamem, oziroma mu bom, dokler ne dočakam nekje 30, 40 let . In zadnja stvar na svetu, ki bi jo hotela, je to, da bi me zaprli v eno krsto in me zakopali. Groza! Včeraj sem se o tem pogovarjala s starši in sem izrazila željo, da bi po smrti svoje organe (če bodo še v dobrem stanju) darovala. Oče mi je tako rekel, da za to dobiš posebno knjižico, ki jo moraš vedno nositi s sabo, saj tako vedno, da si darovalec, če se ti kje kaj zgodi. S preostankom mojega telesa aka pepelom pa v vodo! Zakaj? Ker so morje, voda, sonce moja velika ljubezen!

Res je zanimivo, toliko vzponov in padcev, lepih in slabih stvari, veselih in žalostnih, črnih in belih, pravih in napačnih odločitev, smeha in joka, žuranja in samevanja, prelomnih trenutkov in tistih vsakdanjih, predanosti sebi in družbi, ... in potem te kar naenkrat ni...za tabo ostanejo le še materialne stvari...smeh se izgubi v neskončnem tunelu...luč, svetloba, konec? Življenje je res kratko, zato ga je treba izkoristit in iz njega potegniti le najboljše, najlepše reči!

Napisano že nekaj dni nazaj, a zaradi časovne stiske nedokončano
Včeraj je bil en tak res posrečen dan! Dan prej me je med potjo na kofe klical Luka, ki me je povabil na vajo (njihovega novonastalega banda), kjer bom lahko tolkla po bobnih!! Seveda sem bila totaly excited! Naslednji dan sem po kosilu in obisku strica Lidla prispela v Mex, kjer se je pisana druščina chillala (Luka, Gorky, Evca, Domek, Mare in še dva, k ju nisem poznala ) . Odpravl smo se na avtobus in v Podvin, ter od tam v Spodnji Otok. Vrata nam je široko odprl Kral aka Aljaž (res bi mogu bit Matjazh, to bi blo zabavn ) in obsijali so me žarki veselja, ko sem ugledala bobne!

Luka mi je nakazal nekaj osnovnih zadev in po nekaj minutah udarjanja izven ritma, sem le doživela razsvetljenje in ujela ritem . Prevzeta sem ga prosila za kakšno težjo zadevo in scčasoma mi je postalo jasno, da le ni vse tako lahko kot izgleda . Nato smo dobili porcijo pomfrija, Kral je skoču po pire in še sendvič za lačno Evo , nato pa nas je končno obiskal še Jaka . Tako zbrana druščina je svoje inštrumente priključila na ojačevalce and kab00m! Spilal so!
Okoli 10 ure zvečer, ko je bilo z igranjem potrebno prenehati, smo zaključili in Kralova mati nas je peljala v Rad0vljico. Njena izjava ˝Sm zavohala nekej sladkega, kdo je kadiu spet? Aljaž? Sm rekla, da trave kle ne dovolm!˝, nas je res nasmejala .

Sobota: Z mami sva se dan prej zmenili, da obiščeva malo Poklujuko po dolgem času. Bila sem za in predlagala, da bi šla jaz rajše kot nabirat gobe, kolesarit. Tako opremljeni sva se podali v višave in krasno vreme je dopuščalo užiti ta prelep dan. Peljala sem se po poti, kjer smo se lovili kot otroci proti našemu staremu vikendu (ki na žalost ni več naš ). Poslikala sem veliko, med potjo pa sem se večkrat ustavila ob konjih, ki so žalostno gledali vame. Da sem se utrudila, ni potrebno dvakrat reči, a je nostalgija tega izleta dodatno motivirala moje možgančke in mišice, tako da večjih težav nisem imela. Nek varnostnik ali redar me je celo povabil na pijačo, kar se mi je zdelo prav fletno-srečat tako prijazne ljudi . Nato smo se skupaj s Tanjo dobile v Jelki na kosilcu, ki je bilo res odlično, nato pa proti domuuuu. . Zvečer pa še skok na Bled s Tanjo in Mišo, kjer smeha ni manjkalo . Srečale smo celo mišičaste primorce . Mišo je medtem varnostnik vrgel ven, a si je v apropoju našla novega pivskega kolega, ki sem ga imela čast spoznati tudi sama (poleg Indijca in Marjana ). Odpravili sva se proti jezeru, kjer sva se zgovarjali, nato pa sem ugledala Vinkota(bivši gimnazijski pijanko , legenda) in Matica(strastni navijač Manchestra U.), ki sta mi podala flašo in zopet je stekel pogovor, nato pa mi je Vinko zapel pesmico, vauuuuu

Nedelja: Jutro se je prehitro začelo, že ob 6h, vendar sem z veseljem vstala, saj sem vedela, da me čaka ... *morieeeee*. O ja S Tanjo in njeno nečakinjo smo se odpravili v Strunjan, kjer smo lenarile cellll dan . Kako fino se je bilo sončkati in plavati mmmmm . Natakar, ki nas je stregel, je bil res legenda. Prinesel nam je račun, še preden smo naročile, v naročje mi je vrgel prtiček, da ga je lahko pobral, pol mu je padel na tla in reku da je hotel, da ga poberem jaz, ampak sem očitno nezainteresirana . Seveda sem umirala ko nora, njegov šef se je pa samo za glavo držal . Kasneje sva z Martino skočili pogledat na odbojkarsko igrišče in ugotovili, da ti mali fantki in dekleta govorijo po poljsko , na koncu pa sta naju dve presenetili s slovenščino smeh! Uglavnem, prelep dan!!! Slikce vseh treh dni pa dodam kasneje

En lep sončen, razigran in topel pozdrav!

Današnji dan (28. december) mi je minil z neverjetno hitrostjo, kljub temu da se je , zame, začel že zelo zgodaj. S sosedom sva se odločila, da se podava na malo daljši sprehod oziroma pohod z najinima ljubljenčkoma. Pravzaprav nihče od naju ni vedel kakšna je pot in kje morava kam zaviti, saj sva se odločila iznenada. Idejo za pot mi je dal oče, ki jo je prehodil pred pol leta.

Bip-Bip-Bip-Bip, Bip-Bip-Bip-Bip,… me je neutrudljivi in nadležni zvok budilke opomnil, da je ura 7:20. Rekla sem si, še malo poležim, saj je še čas. Zaspim. Neka čudna melodija. Preneha. Moja druga budilka na telefonu…še malo zakinkam in….UF! Skoraj 8 je že!!!! Vstanem ter tečem v kuhinjo, ker si pripravim malico(sendvič s sirom in kumarico + kokosova potica + 2 zeleno-rumena jabolka) in pristavim za čaj, nato pa skočim po ruzak in vanj postavim še plastenko vode in kasneje termovsko, ni pa manjkala niti čokolada .

8:50 sta pred hišo že Ktaci aka Zhazhi oziroma Matjaž in njegov kuža Chitto. Odpravimo se na pot proti Trebežu in od tam naprej na Kres( spet sem doživljala svoje nostalgične trenutke in obujala spomine, ktaci pa se je ta čas spraševal, če kdaj oblečem trenirko…haha, opazila pa sva tudi sneeeeeeeeeg,jaaa ). Sledila sva poti, ki se je kmalu odcepila in zavila sva na levo stran, ki jo je označeval smerokaz PRISTAVA. Pot, ki je vodila do pristave se imenuje Gajškova pot.


image(20070106-smerokaz pristava.JPG|346|264|pa sva bila le na pravi poti )%

image(20070106-veseli smo vas.JPG|410|308|Tudi midva sva vesela vas! )%

Odločila sva se, da na Pristavi napraviva postanek, ki se je zelo prilegel. Nahranili smo želodčke, se malo poslikali in se odpravili po cesti navzdol, ki se je v križišču ločila na dve smeri. Ubrala sva pot proti Jelenkamnu. Šla sva skozi manjše naselje, ki pa ni bilo zelo bogato: ogromne hiše z visokimi ograjami, zelo lepega izgleda . Šla sva mimo teh hiš in prišla na razpotje. Pa zdaj? Odločiva se, da greva v breg, se po 5ih minutah hoje premisliva in se obrneva na spodnjo pot. Ironično je, da sva oba čutila, da naju ta spodnja ne bo nikamor pripeljala, pa sva vseeno stopila nanjo. Na srečo naju je narava odvrnila od tega, da bi pot nadaljevala(po 1h hoje haha), tako da sva se vrnila na pot, ki naju je pripeljala do razpotja. Nek gospod je opazil najino zmedo in nama objasnil kam morava. Padli smo v pogovor, ki se je razpotegnil kar na dobre pol ure. Predlagane poti sicer nisva upoštevala, saj sva hotela priti na Jelenkamen in ne hoditi po neki dolini, ki jo je omenjal gospod.
Pot je prvih nekaj metrov zgledala naporno, saj vzpenjanju kar ni bilo konca, nato pa se je uravnalo in že smo spet veselo stopicali skozi gozd, nato pa se strmo spustili in…že smo bili na vrhu samega Jelenkamna. Bilo je prijetno toplo in zanimivo je bilo opazovati razgled. Sonce, ki se je že skrivalo za Mežaklo, je Jesenice razdelilo na dve polovici- temačno in obsijano. Levo od naju se je dvigal z belo odejo pokriti Stol, na desni strani pa Triglav.




image(20070106-loly and chitto.JPG|250|333|Jzt in chitto na Jelenkamnu)DISALLOWED (


Slikce pa she addam
)

Ouuukeeee, včeraj zvečer- danes zjutraj.... mmmm....sploh nimam besed, s katerimi bi to lahko opisala...blo je dobesedno noro!
Smeh se je začel že preden se je popivanje začelo, in sicer na vlaku, ko je kontroler prišel do nas ravno v času, ko smo izstopale . In ja, kot ste lahko ugotovili, nam ni pisal karte, tako da smo plačale nižjo ceno. Boštjan nas je v tistem trenutku grdo zapustil, saj je imel veze in se je peljal naprej v Kranj zastonj (u bitch!). No po izstopu, nas je pričakala v Lescah Tonja, kontroler pa nas je pospremil z besedami: ˝Pa ne preveč pit, punce....da ne boste zanosile, kondome,kondome! Pa kaj se zdaj smejite?˝ Ker je avtobus do naše destinacije-Bleda-baje že odpeljal, smo se tja odpravile kar peš. Glej ga zlomka, po šarih minutah hoje, se naš zamujeni avtobus pelje mimo. Tečemo za njim, a nas kot zanalašč ne opazi. Pot nadaljujemo in razmišljamo o štopu.

Pot je bila dolgaaaaa, kolesarska cesta neosvetljena in moje noge so začele čutiti posledice(žulji!), vendar zato nič manj zabavna. Občasni vzkliki iz avtomobilov ali skuterjev so v nas zbudili nove moči in tako smo pot premagale brez večjih posledic. Klici Sare, Kate in Samota se kar niso končali, tako da sem večino poti imela v rokah mobitel .

Miša postane lačna. Hoče k Williju. Hvala! Willy je zaprt!! Gremo do naslednjega in Miša naroči kebab. Oukeeee....pletna time! Odpremo malibu in kolo, in zamešamo vodko in sok. Njam . Katini klici so neskončni, pizdi, ker ji nismo prinesli vodke. Ljudje se ob polnoči kopajo v spodnjem perilu. Ni slaba ideja. Bomo poizkusili. Drugič!

Zabava nas živa glasba iz Panorame, a ugotavljamo, da ima pevec napačna besedila. Seveda obvladamo bolj kot on. S Tonjo naletiva na težave, ko tipčku s skuterja poskušava razložiti, da sta Miša in Aida že odnesli vodko . HaHa. Troha here we come!


Aia, nekje na poti naletimo na šotor, prečkamo zavarovano območje haha. In v šotoru navdušeno in v navalu smeha strmimo v dekle, ki kljub temu, da fanje pospravljajo svojo opremo, s predirjajočim glasom cvili. HaHa

Šibtar. Ojjaaaa, Burek in kebabi-hrana , ki nas vabi. Une so rekle, da kebab ni bil dober, moj burek je bil dober, samo preveč ga je bilo! Tam srečamo še dva kmeta . HaHa, enega totalno zatiram, ker je neumen in mi preda boj, ker uvidi, da z mano ne gre češenj zobat . Uleti še Elvis in valda spet umiramo. S Tonjo sva imele tam res non stop trebušne krče od smejanja

Odločimo se iti v Puba, ki je bil res komadno prazen Vsedemo se, se sprostimo na kavču in čez nekaj minut vstopita in prisedeta še kmeta . Okej, en je bil res uredu, simpatichen pa normaln, sam ta drug pa....omg! Okei, Aida je bila okronana za kmetico dneva, jaz pa za mamo kmetico . Aja, po novem imam eno veliko njivo, vozim traktor, kamijon in šlu a kaj že? Uglavnem, oni smotani je zaspal, tako , da smo spet najbl umirale . In tako se je naše popotovanje od Lesc do Bleda oziroma iz Bleda do Radovljice počasi zaključilo!

rezultat: * mochno ozhuljene noge! ( Prva stvar k sem jo naredila, sem si pa noge šla umit, ker so bile res črne... ) in veliiiiiiiika doza smeha!!!